Vrocega poletnega dne 1992 so se Miki in njegovi starši iz Bosne po dolgi avtobusni vožnji znašli v begunskem centru ob hrvaški obali. Mikijev brat Neno je srbskem ujetništvu in za njim se je izgubila vsaka sled. Mlajši brat ga nadvse pogreša, ceprav se trudi, da bi živel obicajno najstniško življenje, kjer si jok in smeh podajata roko. Želi si v gimnazijo, a razmere mu tega ne omogocajo, zato obiskuje poklicno šolo. Uteho mu pomeni glasba. Najprej tista, ki jo je poslušal brat Neno, potem pa heavy metal v priljubljenem klubu Ukulele. Ko pa izbruhne še vojna med Bosno in Hrvaško, se razmere v begunskem centru spremenijo na slabše. Miki si želi na Švedsko, njegovi starši pa hrepenijo po Bosni.